PREŠERNOV DAN

Je od vesel’ga leta tekel čas

ko kulturni praznik je spet prišel med nas,

da duhovno obogati nam misli in srce,

ko narod vstane in se zave.

 

V Vrbi pod okriljem Svet’ga Marka

izplula nam je pesniška barka.

Ga uka žeja je zvabila v beli svet,

da je gulil knjige spet in spet

ter postal naš največji poet. 

Nanizal vrsto je motivov, brezčasnih slik,

da nas ne bi premamil tuj malik.

 

Ko Lepa Vida je pr’ oknu stala,

Turjaška Rozamunda mimo je jahala.

Za Primicovo Julijo, ljubezen svojo,

Sonetni venec spletel je, da bi jo osvo’jo.

In medtem ko Urška zala

s Povodnim možem je v Ljubljan’co odplesala,

je Lenora z ljub’cem svojim v temno noč oddirjala.

Pri Savici Črt in Bogomila

snideta se, ker druži ju ljubezen mila,

a za vero staršev, za bogove nad oblaki

drago plačali slovenski so junaki.

 

Ko trte spet rodijo vince nam sladko,

pesnik kup’co dvigne in nam jo poda v roko,

nove upe, zmago, sonce zaželi,

da srečni in veseli bili bi vsi.

 

Silvester Vogrinec